ZA dostojno starost.

Zakaj je pomembno, da dolgotrajno oskrbo uredimo celovito?

Več kot petina slovenskih državljank in državljanov je starejših od 65 let, delež pa bo v prihodnjih letih še naraščal. Ta podatek je še posebej zaskrbljujoč, ker v Sloveniji trenutno nimamo kakovostno urejenega področja dolgotrajne oskrbe. Edina razširjena oblika oskrbe so namreč domovi za starejše občane, a v njih živjo le štirje odstotki vseh starejših.

Po zgledu dobrih praks iz tujine moramo področje oskrbe starejših urediti tako, da jim ponudimo tudi druge, neinstitucionalne oblike dolgotrajne oskrbe. Zato bomo morali uvesti nove oblike oskrbe. Dnevno varstvene centre že poznamo, vendar njihove kapacitete ne ustrezajo niti trenutnim, kaj šele prihodnjim potrebam naše družbe.

Prejšnja vlada je lani sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi. Izvajati naj bi se začel 1. januarja 2023, a je zakon pomanjkljiv in celo škodljiv, saj ni predvidel ustreznega financiranja in potrebnih podpornih sistemov.

Naša koalicija je zato poleti sprejela novelo, ki izvajanje pomanjkljivega zakona zamika za eno leto. V tem času bi lahko temeljito preučila in dopolnila zakon, da bi ta postal izvedljiv. Toda opozicija je vložila pobudo za referendum, ki je preprečil spremembe pomanjkljivega zakona. Če želimo področje dolgotrajne oskrbe urediti celostno, moramo novi zakon zato podpreti na referendumu.

Dolgotrajno oskrbo je treba oblikovati skladno s potrebami starejših

Zakon o dolgotrajni oskrbi mora v prvi vrsti zadovoljiti potrebe starejših in jim omogočiti kakovostno starost v okolju, ki jim najbolj ustreza. Trenutni sistem je zasnovan tako, da pretežno sloni na institucionalni oskrbi, torej oskrbi v domovih za starejše občane in dnevno varstvenih centrih.

To je problematično iz dveh razlogov: 

  • Prvi je ta, da kapacitete domov za starejše občane in dnevno varstvenih centrov ne zadoščajo za varstvo vseh. 
  • Drugi pa je ta, da institucionalna oskrba niti ne ustreza vsem skupinam starejših. Mnogi bi namreč svoja zlata leta raje preživeli v domačem okolju in z večjo mero samostojnosti.

Nova vlada bo zato v prehodnem letu 2023 obstoječi sistem nadgradila z zakonsko ureditvijo drugih, neinstitucionalnih oblik dolgotrajne oskrbe. Te bi razbremenile institucije in zadovoljile potrebe vseh starejših, ki sicer lahko bivajo sami, a potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih.

Prva neinstitucionalna oblika oskrbe, ki jo vlada že osmišlja na Ministrstvu za zdravje, je pomoč ali asistenca na domu. Primerna je za vse starejše, ki želijo starost preživljati v domačem okolju, obkroženi s svojimi družinami, vendar zase niso sposobni poskrbeti v celoti. 

Tudi druga oblika vključuje pomoč usposobljenega osebja, vendar v tako imenovanih oskrbovanih oziroma varovanih stanovanjih. Tako kot pomoč na domu so tudi takšna stanovanja primerna za starejše, ki zase niso zmožni skrbeti sami, vendar je v prvi vrsti namenjena tistim uporabnikom, ki nimajo primernega doma, ki bi bil prilagojen njihovim potrebam. Vlada načrtuje tudi oblikovanje večjih bivalnih skupnosti, ki bi jih sestavljali kompleksi oskrbovanih stanovanj. 

Takšne bivalne skupnosti bodo starejšim omogočile več druženja z vrstniki. To je izjemno pomembno, saj se po podatkih Evropskega centra za socialno politiko in raziskave vsak peti starejši počuti osamljenega.[3] Problem osamljenosti in nizkih kapacitet dolgotrajne oskrbe pa vlada nenazadnje naslovila tudi z gradnjo novih kapacitet v dnevno varstvenih centrih in domovih za starejše.

Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejela prejšnja vlada, je pomanjkljiv

Poleg zadovoljevanja potreb uporabnikov mora Zakon o dolgotrajni oskrbi zagotoviti tudi ustrezne finančne vire. Prejšnja vlada je v “svojem” zakonu predvidela le 10 milijonov evrov zagonskih sredstev. Ker je trenutno v sistem dolgotrajne oskrbe vključenih okoli 22.000 oskrbovancev, to pomeni zgolj dobrih 450 evrov na upravičenca.

Nekdanja vlada za izvajanje dolgotrajne oskrbe ni zagotovila sistemskega vira financiranja. Opredelili naj bi ga šele leta 2025, do takrat pa naj bi se dolgotrajna oskrba financirala iz državnega proračuna. Ker je ta že tako omejen, bi to pomenilo, da bi sredstev zmanjkalo že v prvih nekaj mesecih izvajanja zakona.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da s pričetkom izvajanja pomanjkljivega zakona 30 % sedanjih uporabnikov dolgotrajne oskrbe sploh ne bi doseglo praga upravičenosti. Tako bi jim bile z novim letom obstoječe pravice do dolgotrajne oskrbe praktično odvzete, kar pomeni, da bi bila njihova oskrba prepuščena njihovim svojcem in lastnim finančnim zmožnostim. 

Zakon, ki ga pobudniki referenduma želijo ohraniti, torej ne prinaša boljših rešitev in ga brez obsežnih popravkov sploh ni mogoče izvajati, kar menijo tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Amnesty International Slovenije, Sindikat upokojencev Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Društvo Srebrna nit, Združenje Spominčica, Združenje za državljanski nadzor zdravstvenega varstva in Zveza društev upokojencev Slovenije.

V prehodnem obdobju bodo starejši deležni ustrezne obravnave

Trenutno je v sistem dolgotrajne oskrbe vključenih približno 22.000 oskrbovancev, vprašanje pa je, koliko bi jih upravičenost do dolgotrajne oskrbe obdržalo, če bi pomanjkljivi zakon v veljavo stopil že z novim letom. Zakon, s katerim naša vlada zamika izvajanje novega zakona, bo zato zagotovil, da bodo do dopolnitev zakona vsi uporabniki še naprej obravnavani po starem zakonu. V vmesnem obdobju torej brez oskrbe ne bo ostal noben od sedanjih upravičencev.

Poleg tega v vladi že pripravljamo nove ukrepe, ki bodo v prehodnem obdobju dolgotrajno oskrbo naredili bolj vzdržno. Z interventnim zakonom, sprejetim oktobra, je vlada pokojnine predčasno zvišala za 4,5 % in omejila dvig oskrbnin v domovih za starejše občane. Obenem je naproti stopila tudi domovom, ki jim bo pomagala s financiranjem kadrov ter višjih stroškov hrane, elektrike in ogrevanja.

Ko oblikujemo politike za prihodnost, na starejše nikakor ne smemo pozabiti. S svojim trdim delom so namreč več desetletij gradili temelje naše države, zato si več kot zaslužijo lepo in udobno življenje. Poleg tega je dostojna ureditev skrbi za starejše danes nujna naložba v lastni jutri – že čez nekaj desetletij bo namreč na njihovem mestu večina izmed nas. To je tudi eden od razlogov, zakaj bomo v prihodnjih mesecih ustanovili ministrstvo za solidarno prihodnost, ki bo dolgotrajno oskrbo obravnavalo kot eno od treh prednostnih nalog.

Na referendumih konec novembra zato ni bistveno, da podpremo le zamik izvajanja novega Zakona o dolgotrajni oskrbi, temveč tudi novelo Zakona o vladi. Le tako lahko zagotovimo, da bo področje dolgotrajne oskrbe urejeno pravočasno in kakovostno.