Koliko državljanov vsaj malo pozna delovanje in vlogo centrov za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV), kakršen je recimo blizu Ljubljane v Dragi pri Igu? To so socialno varstveni zavodi, ki skrbijo za otroke motnjami v duševnem razvoju. Kolikor državljanov – volilcev na referendumu – se zaveda, da bo njihov glas na referendumu o noveli zakona o dolgotrajni oskrbi neposredno vplival na te najbolj ranljive ljudi v naši skupnosti?

Tudi sam tega nisem vedel, dokler nisem nedavno nastopil službe v državni instituciji (Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve), ki je za to skrb pristojna. V tem času sem imel priložnost in dolžnost poslušati ljudi, ki v teh centrih delajo. To praviloma niso ljudje, ki bi bili v javnosti zelo glasni in slišani in politično profilirani. To so ljudje, ki vso svojo službo in poslanstvo namenjajo skrbi za tiste druge tihe soljudi, o kateri večina ve najmanj.

Ti skrbniki so od samega začetka sprejemanja zakona o dolgotrajni oskrbi opozarjali, da politiki, ki so forsirali zakon, niso premislili, niso upoštevali, kaj bo nepremišljen in nedodelan zakon pomenil za njihove oskrbovance. Da bo zakon, če kot tak stopil v veljavo, določenim skupinam mladostnikov, oskrbovancev CUDV, otežil dostop do pravic, ki jih sedaj imajo. Da bo njih in njihove skrbnike pahnil v birokratsko praznino slabo narejene in nedefinirane zakonodaje.

Tega res ne smemo dopustiti. Zato (ali tudi zato, ker je takih primerov še veliko več) je koalicija tudi na poziv teh skrbnikov slabo narejen zakon zaustavila. To pomeni, da se prej priznane pravice oskrbovancev CUDV še naprej lahko nemoteno izvajajo, v nov sistem dolgotrajne oskrbe pa se prenesejo šele takrat, ko bo ta dodelan v sodelovanju s tistimi, ki za te ljudi res skrbijo in sistem poznajo.

Zato, tudi zato, je na referendumu o dolgotrajni oskrbi treba glasovati ZA, za to, da bodo popravljenje kaprice nepremišljenih politikov, ki niso vedeli, niso poslušali in niso skrbeli.